Spomenik padlim domačinom v Bazovici

Lokacija: Sredi vasi, ob cerkvi
Postavitev: 9. september 1973
Postavitelj: Odbor za postavitev spomenika
Avtor: Dario Jagodic 10. 2. 2012 (arhitekt), Stojan Batič (kipar), Črtomir Šinkovec (verzi)
Velikost: Celoten spomenik je nekoliko povzdignjen. Plošča z imeni padlih je visoka 3m
Material: Kamen
Koordinate: 45.641510, 13.862802

Opis

Spomenik posvečen padlim domačinom v Bazovici je eden izmed štirih obeležij, ki jih najdemo v vasi. Ostala obeležja so sledeča:

  • Spomenik bazoviškim junakom, odkrit 9. septembra 1945

  • Plošča posvečena padlim v NOB na zidu Bazoviškega doma, odkrita 15. februarja 1970

  • Grobnica padlih na pokopališču v Bazovici

Že 6. septembra 1930 se je Bazovica zapisala v zgodovino. Po obsodbi na prvem tržaškem procesu so tega dne namreč na bazovski gmajni usmrtili Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča. Ti so bili člani tajne organizacije Borba, ki je bila veja ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja TIGR. Aktivna je bila med leti 1927 in 1930. Njeno delovanje se je zaključilo prav s prvim tržaškim procesom, štirje bazoviški junaki pa so postali pojem odpora zasužnjenih primorskih Slovencev1.

Postavitev

Zamisel za postavitev spomenika se je porodila že med letoma 1965—1966, ta pa zaradi birokratskih težav ni prinesla nobenega rezultata.
Odločilen korak je bil narejen 28. januarja 1971, ko so se vaščani udeležili družabnega večera ob 26. obletnici aretacije, ko so nacisti odpeljali 20 vaščanov. Na ta dan so vaščani sklenili, da bodo ustanovili pripravljalni odbor za postavitev spomenika. Na srečanju so prisotni že zbrali 253. 000 lir prostovoljnih prispevkov za ta namen.
1. februarja 1971 je bil izvoljen odbor, tako sestavljen:

  • Predsednik: Ivan Mirko Križmančič

  • Podpredsednik: Jožko Žagar

  • Tajnik: Miro Presl (ali Valerija)

  • Blagajnik: Miroslav Grgič

  • Blagajnik in odgovoren za objavljanje zbranih prispevkov: Ivan Čač

  • Pregledovalca blagajniških knjig: Marija Križmančič por. Kralj in Vinko Ražem

  • Odborniki: Vinko Križmančič, Ivan Grgič, Rudolf Križmančič, Rudi Križmančič, Stanko Grgič, Anton Pečar

Težavo pri postavitvi spomenika je predstavljalo predvsem odklonilno stališče tržaške občinske uprave glede dodelitve zaželjenega prostora ob vaški cerkvi, kjer so vaščani želeli postaviti spomenik. Pripravljalni odbor je dosegel, da se je tržaška občina na lastne stroške vknjižila na zemljišče in ga nato odstopila odboru. Sledila je še priprava gradbenega dovoljenja. Odboru je pri tem priskočil na pomoč takratni občinski odbor in še pokrajinski odbor za javna dela.
Finančna sredstva za postavitev spomenika so zbrali vaščani s prostovoljnimi prispevki, priskočila pa je na pomoč še Zveza borcev ZZB NOV Slovenije. Po njeni zaslugi je pri gradnji spomenika, poleg tržaškega arhitekta Daria Jagodica, ki je izdelal načrt, sodeloval še slovenski kipar Stojan Batič.

Spomenik, ki je nekoliko privzdignjen, stoji pri bazoviški cerkvi, blizu Bazovskega doma. Na levi strani stoji pet stebrov iz kamna, ki so med sabo povezani s kamnito preklado, ki optično ločijo spomenik od sosedne stavbe. V ozadju stoji vertikalna plošča, visoka tri metre, na kateri so zapisana imena padlih in priložnostni verz Črtomirja Šinkovca.
Na postavku v sredini spomeniškega prostora stoji spominska bronasta okrogla plošča v obliki plitke posode, na kateri je Batič vklesal zgodovinsko pot trpljenja in boja zamejskih Slovencev. Želja odbora je bila namreč ta, da spomenik ne sme biti samo prikaz žrtev NOB, temveč vsega protifašističnega boja našega naroda.

Napisi na spomeniku

PADLIM V BOJU PROTI NACIFAŠIZMU
AI CADUTI NELLA LOTTA CONTRO IL NAZIFASCISMO

PADLI V NOB:
Križmančič Alojz (1910-45),
Križmančič Ladislav (1926-44)
Križmančič Vinko (1924-45), Križmančič Milan (1921-44), Mavec Karel (1908-45), Poženel Dušan (1911-45), Ražem Karel (1923-44), Skerjanc Oskar (1921-45)

PADEL KOT TALEC
Skerjanc Avguštin (1915-44)

PADLI V KONCENTRACIJSKEM TABORIŠČU:
Križmančič Vincenc (1903-44), Marc Josip (1924-45), Čufar Ludvik (1924-45), Uršič Božo (1926-44)

POGREŠANI:
Gruntar Danilo (1907-45), Grgič Anton (1902-44)

Ne, nismo mrtvi: sebe smo vsejali!
V globokih brazdah naše setve zelenijo
O bratje, bratje mi zato smo pali da se obzorja temna vam zjasnijo.

Padli za svobodo

Petnajst bazoviških fantov je žrtvovalo svoje življenje za svobodo:
  • Križmančič Alojz(r. 12. 5. 1912): v NOB je vstopil septembra leta 1943. Bil je borec III. Prekomorske brigade. Padel je v Mostarju 6. 2. 1945.
  • Križmančič Ladislav (r. 2. 6. 1926): v NOB je vstopil 27. 3. 1944. Bil je borec IV. brigade »Matija Gubec«. Padel je 23. 12. 1944 pri Grmadi-Trebnjem.
  • Križmančič Vinko (r. 15. 6. 1924): v NOB je vstopil januarja leta 1944. Bil je borec XIX. brigade in mornariškega odreda IX. korpusa. Padel je 15. 3. leta 1944 ali 1945 na Trnovski planoti.
  • Križmančič Milan (r. 9. 6. 1921): v NOB je vstopil 26. 3. 1944. Bil je borec XV. brigade XV. divizije. Umrl je v kraju Veliko Lipje 28. 8. 1944.
  • Mavec Karel (r. 14. 2. 1908): v NOB je vstopil 15. 10. 1944. Bil je borec II. bataljona III. Prekomorske brigade. Padel je 19. 3. 1945 pri Lapcu (Lika).
  • Poženel Dušan (r. 28. 11. 1911): v NOB je vstopil 9. 9. 1943. Bil je borec Rudarskega revirja. Padel je 8. 4. 1944 v Strnici pri Laškem.
  • Ražem Karel (r. 9. 5. 1923 ali 29. 6. 1923): v NOB je vstopil 26. 2. 1944 ali 20. 6. 1944. Bil je borec Belokranjskega odreda VII. korpusa. Padel je 20. 11. 1944 pri Kočevju.
  • Skerjanc Oskar (r. 12. 11. 1921): v NOB je vstopil 16. 4. 1944. Bil je borec minerskega bataljona XXX. divizije. Padel je v Trnovskem gozdu 31. 3. 1945.
  • Skerjanc Avguštin (r. 16. 8. 1915): 9. 9. 1943 se je pridružil OF, bil je vojaški referent II. okraja v Trstu. Umrl je na openskem strelišču 3. 4. 1944.
  • Križmančič Vincenc (r. 19. 7. 1903): leta 1942 se je pridružil OF, kjer je bil obveščevalec IX. korpusa. Umrl je v koncentracijskem taborišču Dachau 2. 7. 1944.
  • Marc Josip (r. 28. 4. 1924): 23. 3. 1944 je vstopil v NOB. Bil je borec III. bataljona XV. brigade. 28. 6. 1944 je bil zajet. Umrl je v koncentracijskem taborišču Mauthausen.
  • Čufar Ludvik (r. 22. 8. 1924 ali 20. 8. 1924): pridružil se je partizanom 29. 4. 1944. Bil je borec X. Ljubljanske brigade VII. korpusa. Nemci so ga zajeli in odposlalu v Nemčijo. Umrl je 18. 1. 1945 v koncentracijskem taborišču Mauthausen.
  • Uršič Božo (r. 8. 5. 1926): Umrl je 6. 10. 1944 v koncentracijskem taborišču Mauthausen.
  • Gruntar Danilo (r. 13. 6. 1907): od 9. 9. 1943 je bil terenc OF v Bazovici. Nemci so ga aretirali 24. 6. 1944 in ga odpeljali v tržaške zapore. Datum smrti ni znan.
  • Grgič Anton (r. 7. 6. 1902): bil je prvi predsednik OF v Bazovici.

Brata Skerjanc

Znani sta nam usodi dveh bratov, Avguština in Oskarja Skerjanca.
Avguštin in Oskar sta bila rojena v Bazovici očetu Ivanu (Johanu) in materi Antoniji Žagar. Skupaj sta imela 6 otrok: Ivana, Stanka, Avguština, Angelo, Marijo in Oskarja. V vasi so jim pravili pri Johanovih.
Najstarejši sin, Ivan, rojen 30. oktobra 1908, se je leta 1927 pridružil tajni organizaciji Borba. Postal je vodja njene celice v Bazovici, sam je pripadal četrti Srenji, kateri je načeloval Franjo Marušič. Med II. svetovno vojno se je pridružil NOB-ju. Deloval je v terenskih odborih OF kot aktivist. Potem, ko so ga izdali, je bil 13. januarja 1944 aretiran. Zaprli so ga v begunjske zapore, nato pa v taborišče Mauthausen. Po osvoboditvi se je vrnil najprej v Bazovico, nato pa je šel v Jugoslavijo.
Ista usoda pa ni dočakala Avguština in Oskarja.

Že pri petnajstih letih se je Avguštin, rojen 16. avgusta 1915, pridružil Črnim bratom, primorskim dijakom, ki so se upirali fašistični oblasti. Organizacija je bila ustanovljena takoj po ustrelitvi bazoviških junakov, septembra 1930. že decembra istega leta so fante aretirali. Člani organizacije so delili letake s protiitalijanskimi sporočili, zbirali orožje, načrtovali napade na fašistične simbole oblasti.
Zatem ko je policija zasegla beležko, kjer je pisalo 17 imen Črnih bratov, so fante aretirali. Med njimi je bil tudi Avguštin. Na beležki je pisalo tudi, da je on tajnik in blagajnik organizacije. Fante so mučili in zasliševali, naposled so ga izpustili. Rekel je, da ne pozna članov bratovščine, razen predsednika, Zorka Rejca, ki ga je povabil. Dodal je še, da k organizaciji ni pristopil, ker je bil še premlad.

Do II. svetovne vojne nimamo veliko informacij o njegovem življenju. Vemo pa, da se je poročil in da leta 1938 se mu je rodil sin Bruno. Od leta 1940 do leta 1943 je služil italijanski vojski v 15. topniškem polku, 6. bataljonu, 15. četi v kraju Bevera in v drugih krajih v Liguriji.
Ko je Italija kapitulirala se je Avguštin vrnil v Trst, kjer je služboval kot natakar v baru na Trgu Vittorio Veneto. 9. septembra 1943 se je pridružil OF, bil je vojaški referent 2. okraja v Trstu. Aretirali so ga 12. marca 1944 in ga zaprli v koronejski zapor. Na seznamu zapornikov niso zapisali, zakaj so ga aretirali.
Zaprli so ga v celico številka 117 skupaj z Giuseppejem Jachičem. Pismo, ki je Jachič pisal sestri, kjer jo je zaprosil za nekaj oblačil in drugih stvari zanj in za Avguština, je prišlo v roke Avguštinove družine. Tako je 3. aprila 1944 brat Oskar šel obiskat Avguština in mu prinesel nekaj oblačil. Avguštin je bil takrat prepričan, da ga bodo odpeljali na prisilno delo v Nemčijo.
Že istega dne pa so ga odpeljai skupaj z drugimi 71. ujetniki na Opčine, kjer so jih ustrelili. Z njihovimi trupli so poskusili krematorijsko peč v Rižarni. Tudi na Opčinah, pri spomeniku posvečenemu 70. talcem, lahko še danes vidimo ploščo posvečeno Avguštinu. Zanjo skrbi družina.

Najmlajši sin Johanovih je bil Oskar, rojen 12. novembra 1921.
Ta je vstopil v NOB 16. aprila 1944, kjer je bil borec minerskega bataljona 30. divizije. Padel je v Trnovskem gozdu 31. marca 1945.
Pokopan je bil v Bazovici 26. novembra 1945 s partizanskim pogrebom.

Ni nam znano, kako je družina izvedela za njuno usodo.

1 Vojko Mijot, Bazovica v boju, ponatis maja 1989.

Vire smo črpali iz Primorskega dnevnika in iz govora, ki ga je Ivan Križmančič, predsednik odbora za postavitev spomenika padlim v NOB, spregovoril v Bazovici 9. septembra 1973, ob odkritju spomenika. Govor je objavljen v brošuri Bazovica v boju (ponatis maja 1989). Nekatere podatke smo črpali iz besedila, ki ga je napisal arhitekt Dario Jagodic (1935—2012). Besedilo hranijo na zgodovinskem odseku Narodne in študijske knjižnice.

Informacije o Avguštinu in Oskarju nam je posredovala Mija Kalc (r. 1988), vnukinja Marije Skrjanec, Avguštinove in Oskarjeve sestre. Ta nam je posredovala še fotografije oglasov iz Primorskega dnevnika in fotografije Oskarjevega groba ter spomenika posvečenega 71. talcem, kjer je postavljena plošča v spomin na Avguština.
Priimek Avguština in Oskarja je v raznih virih zapisan na različne načine: Skerjanc, Skrjanec, Škrjanec, Škerjanc, Škrjanc, Scherjanc. Upoštevali smo obliko, ki je vklesana na spomeniku in hkrati zapisana v brošuri Bazovica v boju.

Fotografije