Dario Jagodic je bil tržaški arhitekt in politični delavec. Osnovno šolo je obiskoval v Barkovljah, znanstveni licej pa v Trstu, kjer je maturiral leta 1954. Leta 1960 je diplomiral iz arhitekture na univerzi v Ljubljani, zatem pa je opravil nostrifikacijo v Benetkah leta 1962. Med letoma 1962 in 1965 je poučeval risanje in delal v poklicu.

Svoje poklicno delo je sam označeval kot moderno arhitekturo racionalistične smeri. To sega na vsa področja arhitekture in urbanistike, od načrtov za obnovitve vse do zasebnih gradenj, regulacijskih načrtov, javnih gradenj in projektiranju ter vodenju del pri gradnji šol. Od leta 1975 je projektiral in vodil gradnjo ljudskih hiš v Tržaški pokrajini. Deloval je tudi na področju opreme in designa.

Načrtoval je številne spomenike padlim v Tržaški in Goriški pokrajini. Izbor njegovih spomenikov je objavljen v likovni zbirki Revolucija in umetnost: izbor slovenskih spomenikov NOB (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974) in v zbirki Monumenti alla libertà, (La Pietra, Bologna, 1986). Za njegovo zbirko spomenikov je leta 1986 prejel nagrado VZPI-ja.

Bil je tudi publicist, objavljal je zlasti likovne recenzije, eseje in članke o socialnih aspektih arhitekture.

Aktiven je bil tudi v politiki. Bil je pripadnik italijanske socialistične stranke PSI, s katero je bil izvoljen v tržaški občinski svet leta 1983. Vse do leta 1988 je bil občinski odbornik za javna dela. Po tej izkušnji se je umaknil iz aktivnega političnega življenja.